Z VNUKOM V CAMBRIDGE in OBISK V BELFASTU

Silvan Prodan

Po priletu v Treviso iz Varšave, osmega aprila 2019. leta popoldne, je vnuk Jakob predlagal, da bo on vozil do Sežane. Z veseljem sem pristal. Med vožnjo sva obujala spomine s petdnevnega obiska Krakova, Auschwitza, Czenstochove in Varšave.

Pred slovesom v Sežani je Jakob prosil, da bi z nono prišla v Cambridge šestindvajsetega junija na podelitev diplome ob njegovem zaključku študija matematike in fizike na tamkajšnji univerzi. Vabilo sem sprejel z hvaležnostjo in navdušenjem.

Z običajnim upravičenim obotavljanjem se je za pot odločila tudi soproga, Jakobova nona. Njegova mama je nabavila povratni letalski vozovnici z odletom iz Trsta petindvajsetega in povratkom sedemindvajsetega junija popoldan.

V mestu Cambridge je hčerka Nada najela prijetno stanovanje v prvem nadstropju v ulici Regent številka dva in sedemdeset A ob kitajski restavraciji. Osebno me je motila edino popolna kodizacija vhoda in prevzema stanovanjskega ključa. Tudi hčerka Nada se je trudila pred vhodom, dokler ni prišel mimo prijazen Kitajec in samo porinil vhodna vrata v hišo.

Nama je hčerka dodelila spalnico ob kopalnici, zase in Jakobovo sestro Niko pa raztegnila ležišče v dnevni sobi s priročno kuhinjo.

Kuhinja je bila opremljena s hladilnikom, zamrzovalnikom, mikrovalovno pečico in grelcem za prepečenec. V viseči omarici je bila vsa potrebna posoda, v predalu delovnega pulta pa lični medeninasti pribor. Na štirioglati jedilni mizi iz masivnega lesa so bili postavljeni štiri veliki plutovinasti odstavki z enako velikimi belimi porcelanastimi krožniki.

Za večerjo smo si privoščili lepinjo s pršutom ter domače hruške in marelice, kar smo vse prinesli s seboj. Ob zajtrku je hčerka Nada povedala, da bo uradno fotografiranje na trati univerze ob enajsti uri, na kar bo na istem mestu bifejsko kosilo, na katerega lahko vsak slušatelj povabi le po dva gosta.

Po prihodu na dvorišče colidge-a nam je Jakob razkazal svoje bivalne prostore. Iz vhodne vežice v pritličju smo vstopili v večjo pravokotno delovno sobo. Na sredi je bila velika ovalna miza iz masivnega lesa z raznimi napitki za svečano priložnost. Okoli mize so bili razvrščeni trije fotelji in tri stoli, vse iz masivnega lesa.

Vrati na vogalih zahodne stene sta bili odprti. V notranjosti manjših prostorov je bilo prostora komaj za eno posteljo. V severnem delu je imela svoje ležišče diplomantka naravoslovnih znanosti gospodična Baldwin Lauren, v južnem delu pa vnuk Jakob, ki se je opravičil ker ni utegnil poravnati posteljnine, zaradi številnih priprav na slovesno podelitev diplom.

Ob ovalni mizi sta sedeli mama in teta gospodične Lauren. Jakob pa ni pozabil ponuditi vse tudi kozarec domače malvazije iz vinograda v Kortah nad Izolo.

Ko smo prišli na vrsto za protokolarno fotografiranje je preglasni fotograf dal Jakobu na glavo štirioglato svečano črno pokrivalo, ki se je lepo skladalo s črno obleko, belo srajco z velikim belim metuljčkom in z modro obrobljenim pregrinjalom preko ramen.

Jakob je ostal z mamo in očetom na bifejskem kosilu, ki ga je poklonila dekanja fakultete na lepo negovani trati znotraj študentskih bivalnih prostorov. S soprogo in Jakobovo sestro Niko smo šli na kosilo v bližnjo samopostrežno restavracijo, kjer mi je Nika pokazala sliko izredno lepega črno belega psička s prošnjo, da ne smem tega povedati Jakobu, ker mora to biti presenečenje ob njegovi diplomi.

Četrt pred petnajsto uro smo stali v vrsti za vstop v svečano dvorano univerze. V črni frak oblečen vodja slovesnosti nas je pospremil do stolov v prvi vrsti iz pozornosti do Jakobove none, da bo udobneje spremljala svečanostjo podelitve diplom iz stola z naslonjalom. Ostale vabljenj je usmerjal na lesene klopi, razvrščene v štiri vrste na vsaki podolžni strani dvorane.

Točno ob petnajsti uri je vstopila v dvorano dekanja fakultete s častnim spremstvom. Odeta je bila s do tal segajočim rdečim pregrinjalom ter imela okoli vratu veliko fakultetno verigo z različnimi kovinskimi obeski.

Najprej se je usedla na prestol ob visoki plavi zavesi na južni steni dvorane. Po nagovoru prvega pribočnika se je presedla do prestola na robu katedra. Sredi dvorane je stal avtoritativni črno oblečeni reditelj, ki je spušča po štiri študente, da so stopili z odmerjenimi koraki pred dekanjo, se ji priklonili, nato pokleknili na rdečo blazino. Dekanja je izrekla pridobljeni akademski naslov v latinščini in vsakemu izročila ustrezni listini. Študenti so se ji ponovno priklonili in odkorakali za modro zaveso.

Po končani podelitvi vseh diplom je sledilo druženje na trati pred dvorano, kjer nam je Jakob predstavil svojo izvoljenko diplomirano naravoslovko Elspeth Georgino Pendlington in njena starša. Njena mama je spregovorila tudi nekaj besed v francoščini.

Koper, avgusta 2019

 

OBISK V BELFASTU

Po ponavljajočih poročilih o pogajanjih glede izstopa Velike  Britanije iz Evropske zveze, s poudarkom na režimu ob meji med Republiko Irsko in Severno Irsko, me je povabilo vnuka, da ga obiščem v Dublinu, še posebej spodbudilo, da obiščem tudi Belfast, glavno mesto britanskega Ulstra.

Šest dni po mojem šest in osem desetem rojstnem dnevu, v petek osemnajstega oktobra, sva sedla s hčerko Nado, vnukovo mamo, v kombi prevoznika GO OPTI, ki nas je popeljal iz Sežane do letališča Marco Polo pri Benetkah. Po priletu v Dublin sva iz mestnega avtobusa izstopila na Trgu Merion Square. Pred spomenikom Oscarju Wildu je Nada poklicala sina po telefonu, ki se ji je oglasil kar osebno iz bližnjega pločnika. Nato je naju povabil v prijazen dnevni prostor v tretjem nadstropju njegove službe, kjer smo si izmenjali darila. Hčerka je prinesla sinu tudi zimski plašč, ker je bila temperatura v Dublinu polovico nižja kot v Sloveniji. Tudi deževalo je občasno. Tako smo na kraju samem ugotovili upravičenost pregovora, da je treba potrpeti le pet minut in vreme se bo izboljšalo. Dejansko je sonce posijalo takoj po odprtju dežnikov.

Na pozno kosilo smo šli v bližnjo gostilno. Mama in sin sta naročila ocvrt krompir z ribo. Sam sem raje ugotovil, da tudi na Irskem znajo pripraviti odlične testenine a la karbonara.

Soboto, devetnajstega oktobra, smo namenili ogledu mestnih znamenitosti Dublina s posebnim poudarkom univerzitetnemu kompleksu Trinity College in njegovi znameniti knjižnici, ki v zavarovani vitrini hrani debelo, ročno napisano knjigo iz osmega stoletja, imenovano Book of Kells.

V nedeljo, dvajsetega oktobra, smo sedli v avtobus za Belfast. Pred odhodom smo preverili veljavnost osebnih dokumentov glede na obširno pisanje o formalnostih prestopanja meje med Republiko Irsko in Severno Irsko po izstopu Velike Britanije iz Evropske zveze. Zato smo toliko bolj nestrpno pričakovali označitev meje. Prispeli pa smo do središča Belfasta brez zasleditve najmanjšega mejnega znamenja.

Po izstopu iz avtobusa smo se napotili v veličastno mestno hišo ki me je močno spominjala na Hotel de ville v Parizu. Po sprejemni pisarni je celotno pritličje urejeno v zanimiv razstavni prostor z zgodovinskimi temami v posameznih dvoranah. Najbolj me je pritegnil salon posvečen potopu v mestu zgrajeni preko oceanki Titanic.

Iz mestne hiše smo se sprehodili do bogate pokrite tržnice, po arhitekturi in razporeditvi stojnic močno podobni oni v Barceloni. Zato sem si tudi privoščil okusno špansko poelo.

Po dvajset minutni hoji smo prispeli do urbanistično posrečene mestne četrti Titanic Belfast. Dokončana in svečano odprta je bila ob stoletnici potopa preko oceanke ena in tridesetega marca 2012. leta.

Uresničitev tako kompleksnega ureditvenega načrta ne bi bila mogoča brez predanega in čustvenega delovanja vseh, ki so verjeli v uspeh tako velikega zalogaja. Seveda je igral tudi v tem primeru  poglavitno vlogo en človek. To je bil Pat Doherty, ustanovitelj in od samega začetka predsednik Skupine Titanic Belfast Ltd. Najprej je za smeli načrt pridobil Pristaniške komisarje in Občinski svet. Nato pritegnil v finančno partnerstvo Turistično direkcijo Severne Irske in vse skupaj povezal v prostovoljno neodvisno dobrodelno finančno ustanovo Titanic Foundation Limited.

Poglavitni urbanistično ureditveni kompleksi so: Trg Titanic, Znak Titanic, Splavitveni drči in nova mestna četrt Titanic Quarter.

Trg Titanic predstavlja nadaljevanje sosednega trga s poudarjeno traso svečane splavitve. V tlaku pa je narisana panoramska karta severne zemeljske poloble.

Znak oziroma ime Titanik je vrezan v enako dva in pol centimetrov debelo jekleno ploščo, s katerimi je bila zgrajena velika ladja. Plošča je visoka tri in dolga dvanajst metrov. Ponoči postane kovinski del plošče temen okoli svetlih črk.

Neprekinjena črta modrega stekla v splavitveni drči označuje dejansko velikost obeh sestrskih ladij, Titanica in Olympica, s tem, da je leva drča zatravljena s štirimi temnejšimi pravokotniki, katerih različna širina označuje razmerje med preživelimi brodolomci v treh potniških razredih in med ladijskim moštvom.

Na desni drči je narisan načrt glavnega ladijskega mostu. Sodobne klopi so postavljene na mestih originalnih.

Štiri ladijski premci, ki zaključujejo atrij muzeja, simbolizirajo: vodo, ledeno goro, kristal in zvezdo.

Najpomembnejši urbanistični poseg predstavlja popolnoma nova mestna četrt Titanic za osem in dvajset tisoč prebivalcev.

Koper, november 2019