ZGODBA NA KOSE

Tole ni navadna zgodba. Je zgodba na koščke. Bila naj bi zgodba o nekem otroštvu, napisana v prvi osebi. A se je izpisala drugače. Se je izpisala znotraj neke druge Zgodbe o mojem ljudstvu. Je zelo čudna zgodba. Začela se je pisati, ko se je v Mladiki pojavil prispevek o Kopastem otoku in jezikih v morje. To je bil kamen, ki je pljusnil v mirno morje, razbil navidezno voljnost gladine, špricnil na trenutek naokoli in se nato potopil. Kot da je nato vse mirno, pa je na dnu dvignil kup usedlin, ki so se začele dvigati na površje. Tudi sicer je curek vode osvežil okolje in povzročil take in drugačne odzive. Nekaj jih je klicalo k nadaljevanju dela. Nekaj teh in splošni, predolgo trajajoči molk, ki je uklenil um naših ljudi, naše Istre. In se je začela pisati zgodba o tem molku in začela se je pisati zgodba o ljudstvu in o nekem času, ki naj bi bil čas dviga, napredka, pa predstavlja le neki konec. In v tej zgodbi so začeli nastopati novi ljudje, novi pogledi in stara, pozabljena znanja.

Nikoli ne veš, kdaj se taka Zgodba zares začenja. Mogoče, ko si prvič pomislil, da ti je lepo, ko si se nečesa ovedel. Mogoče ob prvem mladostnem protestu. Mogoče, ko si prvič opisal drage sosede. Je nikoli izrečena, kot gledana s takega zornega kota, za katerega nobeden ne ve, da obstaja. Da vidi. Ali pa sam zorni kot ni želel odvreči tančic, mren, da bi videl. A se je le odstrl in čudenju ni konca. In se piše, piše in vedno nove in nove stvari. To je kot bi odprl ventil in grejo ven najprej fece, usedline, potem malo manj gosto in nazadnje priteče še čista voda. A nikoli ne veš, kdaj bo konec, in nikoli ne veš, v katerem kotu je še kupe naslage, ki jo je treba prevetriti.

Poleg vsega, se prepletajo še zgodbe, časi in osebe. In kot bi se v življenju enega samega človeka odslikala vsa stvarnost okoli njega, zavedna in nezavedna. Zato je to osebna, pa tudi zgodba ljudstva, časa in političnega sistema. In na koncu koncev še zgodba našega naroda in kaj se z njim dogaja.

In napisana je v današnjem času. V času hitrosti, novosti, ko ne vidimo, kam segajo lovke spremembe. Čas usodnih prelomov. Ni časa – je osrednja misel dobe. Ni časa za ovinke, prispodobe, vljudnost, iskanje junakov. Tako udari kar počez in se spiše v prvi osebi. In pripoveduje tako, kot se je izpisalo življenje. Je resnična torej. In kot vsaka zgodba, hoče tudi ta priti do svojih poslušalcev, bralca. In kot nalašč, glej ga zlomka, razpis naše Mladike. A ni pomembno, če bo ta del zgodbe o objavi imel srečni konec. Kaka bo njegova usoda. Vi veste, da včasih en sam pogled, ena sama beseda občudovanja človeka dvigne, mu da moči, da bi preletel hribe, dvigal omare, zmogel besede sprave. In tako ta mala špranja, to vabilo k pisanju vlije novega goriva v prazen tank našega kararmata^[i]. Del naše Zgodbe se malo izbrusi, jo damo na stran, z glave.

Tule je torej zgodba. Je zgodba iz zgodbe. Nekaj drobcev iz otroštva, rane mladosti, ko smo živeli v jugoslovanskem, socialističnem okviru Istre v letih od 1950 do 1970. Magični okvir življenjskega prostora tvorijo Trst, Koper in nato tista tretja točka, ki je Kraj tvojega bivanja. Ta zadnja točka, zadnji kot je spremenljivka, za vsakega od nas drugačna. Za vse pa je veljalo, da je to točka, obrnjena s hrbtom proti koncu sveta in zazrta v svet proti morju. Za hrbtom Istra, subtilni, neobstoječi svet, pred tabo življenje, ki pljuska gor v hribe. Tam na severu Trst, tržaški svetilnik, dol ob dnu Koprskega zaliva uprava, uradi, šole, tovarne. Malo bliže krajevni urad, odkupna postaja, trgovina, šola in cerkev. In ti, premična točka, po malo različna od hriba do hriba.

Kot rečeno, se ta Zgodba še piše in razrašča in ji ni konca. Tale naša pa je sestavljena iz koščkov, ki izpisani tu in tam, tvorijo iluzijo, da pripoved nekoč le ugleda luč dneva. Nekaj utrinkov, ki mečejo jutranjo luč na to, kar se bo zgodilo v nadaljevanju. Zato naj mi bralec oprosti, če ne najde vsega, če je pomanjkljiva in kar tako.

 

PRERIJA GORI

Tule se torej tale naša zgodba začne v času moje osnovne šole. Zgodnja 60. leta. Mesto, ki določa usodo ljudi s hribov, politika socialistične izgradnje, tovarne in zatiranje kmetov. Kot simbol socialistične izgradnje ob robu mest stojijo nove tovarne. Iplas, Lama, Mehanotehnika, Delamaris. Luka požira reke delavcev od blizu in daleč. In kot simbolj vseh in novega sveta – tovarna Tomos.

In kot ogledalo tega našega Tomosa, statično, večno ogledalo, so bili naši hribi. In grenki zaključki mojega očeta, ki se ni zmogel utopiti v novem sistemu: »Ćieju praev uničet tiega hmeata, ćieju!« (»Hočejo prav uničiti tega kmeta, hočejo!«) To sem poslušala vedno, iz pomladi v poletje in iz poletja v jesen. Iz časa češenj, v čas pumidorov, iz paradižnika v čas vina. Ogromno truda, potu, slabe ceste zdrobljene batude. In nizke, žaljivo nizke odkupne cene pridelkov. Še danes vam Danilo Pucer iz Puč lahko pove, koliko je plačal dajatev pri uvozu svoje prve freze in kaj je bilo to v primerjavi z izkupičkom od dela. Dajatve in nizke cene. Vse je šlo mimo, ko da kmetov ni, ko da so trava, ki se jo pokosi ali se upogne.

Moja družina je bila iznajdljiva, oče podjeten. Nekako je šlo. Je kupil zaepaenaenija junca (zanemarjenega, slabo pitanega junca), ga pridno hranil, ga razvadil vicjev, če je zbadal ali ni znal vozit in ga nato prodal. To je bil zaslužek. In vedno upanje, da bo, da bo bolje. Tako kot je bilo kasneje, ko sem  jaz začela z mojo dejavnostjo. Da bo, da bo, ko bo narejeno še to in še to in še to. Nikoli ni prišlo do tega. Sopresija, zatiranje je bila konstantno, več ali manj enako – za delovnega človeka, našega kmeta, istrjanskega domorodca.

In v tistem času se na vasi ni dogajalo nič. ‘Džimi hu’^[ii] ob nedeljah kasneje, ko smo bili godni za plese. Prej pa nič. Radio. Še pomnite tovariši^[iii]. Glasba po želja, popevke, Bele ladje na morju^[iv]. In enkrat konec šestdesetih prva televizija. Po dvajset minut Robinzona Kruzoja na teden in Rin-tin-tin^[v]. In ja, seveda, imeli smo eno veliko srečo. Proti koncu osnovne šole je tu pa tam v Marezige k zadružnemu domu pripeljal furgončin, ki je otroke neizmerno razveselil. Vsaj mene. Pripeljal je namreč film. Otroci smo se zvalili v glavno dvorano zadružnega doma, se posedli po tleh in gledali filme. Tu pa tam kak film. Pravzaprav se spominjam samo dveh zadev.

Prvi film je bil zame razočaranje. Bil je slovenski črno-beli film, ki so ga menda snemali v Piranu in naj bi bil zabaven, a nikakor in nikakor ni segel do mene. Če bi ostali pri njem, nikoli ne bi šla več v kino. A kmalu za tem je prišlo nekaj drugega. Bil je Kekec. Kekec. Najlepši film, ki so ga mogli narediti za otroke. Vsaka čast, vsaka čast. Še danes se ga razveselim, lahko stoji ob velikih filmih o Heidi ali sodobnih risanih filmih. Gledala sem dva Kekca, mislim. Ali pa vse tri dele. In potem so tu bili Winetouji^[vi]. Tudi ti so bili lepi, čeprav ne tako lepi kot Kekec. In bili so za malo starejše otroke, mladostnike. A so nam nekako odprli obzorje. In spomnem sem, da je ta Winetuo ali podobni film navdušil mojega sošolca Edelmana^[vii]. Nekje pri meni se je znašla tudi njegova risba Prerija gori. Risba na navadnem kosu risalnega lista, kjer lestvica rumeno-oranžno-rdečih zubljev požira robove presušene trave. Bila sem očarana.

Prerija gori. Prerija gori. Kaj je prerija? Kdo je ta fant, ki ve, da obstaja ta zadeva? Kdo je, ki ima moč iz barv prinesti predte ta novi svet, za katerega noben hudič ni vedel, da obstaja. Ne vem, kako to, da se je sličica znašla prav pri meni. A ljubosumno sem jo shranila in mogoče še danes leži med kupčki zvezkov na podstrešju. Edelman je v naš razred prišel v sedmem razredu iz Izle in s seboj prinesel val sveže svetovljanske energije. Vse punce je očaral, po mojem. Mene je nadvse inspiriral. In filmi so kmalu nato postali glavni vir, preko katerega v moj svet stopilo življenje. Vir, ki je nadomeščal duhovno praznino let, preživelih na mojem hribu.

Na mojem hribu, v moji vasi ni bilo duha. Ne dogajanja. Šola in nedeljske maše, ki so bile zame prav taka duhamornost kot moja paša. Neskončnost nedogajanja, spravljena v eni uri. Nauk je bil bolj zanimiv. Naučili smo se evangelijskih zgodb, molitvic, zakramentov. Je bilo kar zanimivo. Maše pa so se neskončno vlekle. Najprej tisti latinski ‘dominisvobiskumen’, potem molitve, latinske in kasneje slovenske. In klečanje, klečanje. In pozimi mraz. Nikoli konca, vam povem. Komaj sem čakala pridige, s katerimi sem si malo napolnila dušo. Župnik Milko Margon jih je znal povedati z močnim, poudarjenim glasom.

 

MILKO MARGON IN ŠPIČEKUCE^[viii]

Drugače, kot rečeno. Delo in šola. In da ne boste mislili, da je to kaj slabega. Ni. Bilo je lepo, bilo je koristno. Vse je bilo. Le malo dolgčas. Neznanski dolgčas paše, ko se nismo smeli družit, da skrbneje čuvamo živino. In tudi te neskončne ure po rebrih in lazih ne bi bile nič hudega, sploh ne bi bilo nič slabo, če v tistem času ne bi dalje teklo življenje. Če to ne bi bil čas za učenje, za razvijanje, socializacijske procese. Čas, da gre družina dalje, da se razvija gospodarstvo, prihaja dohodek. Te zadeve so pomembne.

In vsako leto, točno ko ura, so nastopali prazniki. Fjera^[ix] poleti, ko je bilo potrebno vse počistiti in pobeliti in smo pupe dobile nove oblekce. Pravzaprav je bil to pravi stres. Za mamo in za nas tudi. Potrebno je bilo izbrati pravi kroj in blago in potem k noni v Kavaliče, da nam zašije krilce^[x]. Moja nona je bila zelo dobra šivilja, a bila je seveda malo staromodna in ji je vedno nosilo malo po starem. Krilce do kolen in da niso poudarjene stvari, ki so v tistem času silile na plano. Nasploh – eno veliko vznemirjenje in stres do ponedeljka popoldne^[xi].

In potem so bili prazniki. Pust seveda, Vezom, Božić nu Novo leto. In okrog Božiča tudi cirkus in vznemirjenje in drevček in kako ga okrasiti. Potem Novo leto, Dobra roka^[xii] in obisk župnika Margona. Blagoslavljanje hiš – kropljenje, ker je gospod poškropil prostor. To je bil praktično edini živi stik z duhovnikom. Bila je tudi edina špranja za vpogled v misterioznost posvečenega človeka in duh, znanje, ki ga poseduje. A ta stik je bil kratek in formalen, le tu pa tam klepet in vrata so se zaprla. In tako so ostale le besede, anekdote sosedov iz stikov z duhovnikom.

»Ma ka, ka ćieš, jae človok ku mi, ka ćieš, dae jae!« (»Kaj pa misliš, da je, je človek kot mi, kaj bi bil drugega!«) si med sabo pritrjujejo starši, ko se srečajo s sosedi. Se menijo, modrujejo in postavljajo svoje mesto v vasi in na svetu.

In moj oče pove svojo zgodbo o osebnem srečanju z duhovnikom. Pride po vojni far v hišo in naredi svoj obred. Ponekod se je gospod ustavil in pogovoril, mi pa smo bili ‘ateistična’, bolje rečeno brezverska družina. Moj oče –ali pa že njegov oče tik pred drugo svetovno vojno – je pretrgal tradicijo verovanja in vera je ostala le na površju, v ozadju, kot formalni okvir, ki so ga sestavljali verski prazniki in navade. Tako se je gospod ustavil le kak trenutek, izmenjal s starši, mamo

kako besedo. Takoj po vojni pa je izmenjal besede z očetom in očitno je besedo naneslo na to, kako naj se živi, kako naj se ne preklinja in te zadeve. In moj oče mu nato reče, to je ob priliki večkrat povedal:

»Gusput, kaku nećun klet! Gusput, suon siljen!« (»Gospod, kako ne bi preklinjal! V to sem enostavno prisiljen!«) Hotel je povedati, da je bila teža življenja taka, da jih je toliko lomilo, trlo, da so ta obup, ta prostest proti življenju ali usodi ali volji Boga – izražali skozi kletev. Bil je res mlad, rosno mlad, ko je vsa teža gospodarjenja in vsi problemi družine padlo na premlada pleča osamljenega, zapuščenega sina, ki mu je očeta vzela vojna. In kletev, togotna, obupna kletev je bila jutranja, opoldanska in večerna molitev. Tako je torej rekel gospodu in to je vedno povedal. Več od tega ne, razen tega, da so tudi farje ljudje in opravljajo svoj poklic kot vsak drugi. Po tem se verjetno Margon ni ustavil več ali pa se je moj oče umaknil. Ustavil se je malo dlje pri naših sosedih, ki so malo rajši sprejemali te svetovljanske obiske in se potem radi z njimi tudi malo pohvalili. In ko nanese beseda, soseda vedno kot urca:

»Ja, ja, seveda. Vedno se je rad ustavil pri nas in potem smo poklepetali. In res je samo človek tako kot mi. Je vedno rekel, da tudi on zakolne, tudi njemu se kdaj zgodi, da mu kaj zleti, ko se kol premakne, ko špiči kuce^[xiii].« Župnik Margon je namreč s svojo deklo živel na Fari v Truškah. Fara s cervijo leži na krasni polici grička, ki gleda proti Dragonji – ali Rokavi, kot so potok imenovali drugi. Na pobočju grička, ki se je spuščalo od fare, je imel župnik svoj vinograd in svoje bivališče.

 

OD MAREZIG DO MADRIDA

In še nekaj, ja, se je zgodilo. Še nekaj je razbilo naš svet tam sredi ali v drugi polovici 60. let. Kot strela z jasnega je v sredino priletela novost, da je izšla knjiga, ki govori o naših krajih. Kmalu smo imeli tudi mi knjigo v hiši – ‘Od Marezig do Madrida’ izpod peresa Popetrca, Jožeta Vergana. Bil je izjemen pretres mojega miselnega sveta. Blag, dobrodejen in začudujoč dogodek. Kraj čisto blizu moje vasi je zapisan v knjigi! Nekaj neznansko velikega se je zgodilo. Nekaj kot čudež. Kajti dotlej naši kraji niso obstajali. Ne v knjigah, ne v učbenikih, ne v šolskih programih. Ne, da nismo bili pomembni, da so bili naši potoki majhni in so reke presihale, ne samo, da so bili naši gozdovi neznatni, ne samo, da nismo imeli pravih gora. Ne samo, da nismo imeli pomembnih imen. Ni nas bilo. Uradno nismo obstajali in tak odnos smo imeli tudi do samih sebe. Ko smo šli v svet, hrib za hribom proti Kopru in Terstu, smo puščali za sabo svoj svet in prevzemali to, kar smo zaznavali, da velja, obstaja.

Tale Vergan pa je naredil temu konec. Imeli smo knjigo doma in jo tudi prelistali. Menim, da je nihče ni prebral. Oče ne zato, ker slabo bere in ker je bil preveč zaposlen z delom in s kmetijo. Mame ni zanimala. Jaz sem bila premajhna, sestra tudi. Knjiga s sosednjo vasjo v naslovu pa je obstajala in govorila je o naših ljudeh, ki so se borili v španski vojni.

Ne vem niti, koliko točna je bila knjiga. Vem, da so bili notri naši ljudje, moški, ki so jih domačini poznali. V tistih časih, to je šestdeseta, so bili vsi, ki so delovali za časa fašizma, opredeljeni kot predvojni komunisti. Ne vem pa, kako je bil v knjigi opredeljen TIGR in če je omenjen. Mogoče kdo od mlajših bralcev ne ve, da je TIGR ime tajne revolucionarne organizacije primorskih in istrskih rodoljubov. Njeno ime je sestavljeno iz prvih črk Trst, Istra, Gorica in Reka. Kasneje, ni se vedelo kako, je ta organizacija izginila, v splošni zavesti so prevladali komunisti. Tudi Marežgane, ki so se stepli s fašisti v tako imenovanem marežganskem uporu leta 1921, so morda šteli mednje. Za časa knjige Od Marezig do Madrida je veljalo, da so sovaščanom v ‘fašćiću’ – tistim, ki so se vpisali v ‘fascio’ – trte posekali komunisti. In na fašističnih procesih v Trstu je sedelo tudi nekaj loparskih fantov, če se ne motim tudi naš barba Bepi. Šele mnogo kasneje sem v življenjepisu loparskega prvoborca našla, da je bil tigrovec in to je bilo prvikrat, da se je ta organizacija za mojega življenja dotaknila mojih krajev.

Ko je knjiga izšla, pa je bilo pomembno, da so se na stranicah vrstili okoliški kraji, priimki, domača imena. Skoraj bi te pobralo od nejevere, ko si prebral svoje rodbinsko ime. Marlinov in Dušćev se še spominjam. Cele tedne, morda leto je bilo zaznamovano s pojavom te knjige, toliko smo vstopili v bivanje in se – vsaj jaz – čudili nad svojim obstojem, nad tem, da svet ni padel s tečajev, da se ni razvrednotil, da se velika zgodovina ljudskega upora ni izničila, ko je vanjo vstopil naš vsakdan, nekaj, kar je bila naša esenca. Dolgo sem se ukvarjala s to uganko in kar nekaj stvari se je moralo zgoditi, da je vse skupaj postalo resnično in smo postali resnični mi, naše čutenje in naši hribi. Spoznanje, da nismo le duh, ki ga ni, skozi katerega stopiš, brez pomisleka, brez greha, da si nekoga pogazil.

In knjiga je bila v obtoku nekaj časa in potem se je zanimanje poleglo in na knjigo smo sčasoma pozabili. Kasneje, ko smo pripravljali oddaje o Istri za Radio Trst A^[xiv], sem jo začela iskati. Zaman. Ni je bilo več, tudi če bi jo iskal z lučjo pri belem dnevu. Tudi omenjalo se je ni več. Kdo ve, kdo ve, kaj je notri, se sprašujem v svoji nejeveri. Enkrat v kratkem jo poiščem, če ni zares iztrebljena z obličja Zemlje. Tako sem vsaj mislila in bila prepričana, da se v njej skriva nekaj zarotniškega, nekaj, na kar se je moralo pozabiti. V resnici pa je dosegljiva, v domoznanski knjižnici v Kopru jo imajo v več izvodih. Ko sem si jo sposodila, je bilo vznemirjenje veliko. Misel na srečanje z našimi fanti, domoljubi, ki so se vzeli in odšli v Španijo, da bi tudi oni, ti naši loparski, trusovski in bošteranski fantje odigrali svojo vlogo, kar tako, izpod trt in teras, na poljanah svetovnega prizorišča, me je vznemirjala in vlekla. Kdo ve, kaj mi bodo povedali, kaj bodo pomenili po tolikih letih?

Ampak njene vrstice me danes, razen imen, niso mogle več ogovoriti. Tam ni našega jezika, ne uma, ne razmišljanja in ne čutenja našega človeka. Tam ne nastopa, knjige ni pisal naš človek. Sprašujem, kdo je ta Vergan, ali je to oče uspešnega Istrana, ki je napredoval na dobre položaje? Ne, to ni ta človek. Jože Vergan, ki ga iščem, je morda še živ, pred leti je menda obiskal domače kraje, ta rodoljub iz Popeter, španski borec, pa je po vojni menda ostal v Španiji. Razgledan, čvrst zagotovo, ni pa živel doma in knjige ni napisal s svojo roko. Da je dal podatke, spodbudo zanjo, to lahko verjamem, meso, testo knjige pa je mesil drugi človek. Upornost, celovitost in smelost fantov, delujočih v trojkah tigra, je bila že ujeta v izraz, jezik, organizacijo zmagovalcev.

 

EN SAM ČASOPIS IN KOLONIJA

V vasi ni bilo ne knjig in ne revij. Mislim, da v celi vasi ni bilo ene same knjige in seveda ne knjižne police. Jaz sem nekaj knjig našla pri moji nuoni pri Kavaličih. In tudi časopisov ni bilo. No, mogoče je bil kak TV-15, nekaj na liniji borcev. A če je bil, je bil kasneje in dobivala ga je ena ali dve družini. In šele kasneje je prišla potujoča knjižnica, mnogo kasneje, ko je bil že avtobus in so ljudje lahko šli sami v mesto.

In ni bilo počitnic. Za vse nas s hribov, za celo osnovno šolo, ni bilo počitnic, ni bilo zveze prijateljev mladine^[xv], ni bilo kolonije. Bilo je delo, paša in za nekatere – kopanje v tolmunih Rokave. No, jaz se ne morem preveč pritoževati. Poleti sva imeli s sestro naš Paštoran. Deset dni v tem predmestnem predelu Kopra bi morale počitnice šteti, a ponavadi je postalo mami dolgčas že po enem tednu in so bile tudi počitnice zato malo krajše. A so bile, točne ko ura, ko maše, ko sonce, ki se začne večati po božiču. Vsako leto počitnice v rajskem vrtu nonotov pri Kopru točno pred vaškim opasilom, loparski fjeri.

In eno leto, eno leto se je zgodil čudež. Bilo je v četrtem razredu, čisto na koncu. Naša učiteljica Irena Frančeškin je bila na porodniškem dopustu in tako so razrednike krpali z različnimi nadomestili. In med drugim je moral biti v tej vlogi tudi tovariš Aldo Cetin^[xvi]. Aldo Cetin je bil pojem in je pustil pečat šoli in Marezigam in je prvi, ki je misli, šale izgovarjal s polnimi usti v istrjanski govorici. Ni se sramoval in je dal veliko podporo domačinom. Nekega dne v razred prinese v roki dva lističa. Stoji pri katedru, gleda po razredu in maha z njimi, ko da si hladi lica. Zakorači po razredu in gleda. In na koncu reče: »Tule je prišlo na šolo, da sta v Kopru v koloniji še dve prosti mesti in treba je prijavit to stvar hitro.« Nekako tako je bilo, vse drugo je zbledelo do trenutka, ko se tisti listič, tista prijavnica – znajde na moji klopi, prav pred mano.

Kolonija je bila seveda namenjena šibkejšim otrokom – tako in drugače – zdravstveno, socialno. Tole, tako kot danes. In moja družina v primerjavi z drugimi ni bila šibka. Bili smo tam-tam ali pa malo bolje stoječi. In jaz sama sem bila krepki deklič. Delala sem, tako kot ostali otroci z vseh hribov naokoli. Mogoče malo več, ker pri nas ni bilo fantov in sem jaz opravljala vsa fantovska dela. Imela sem krepka pleča in močne roke. In mislim, da se k temu podajo tudi rdeča lica.

A tovariš Cetin mi je res položil listič. In čeprav sem ga imela rada in bila pridna in je on bil frend^[xvii] od mojega oća, je to prišlo zaradi moje ‘zveze’ z njegovo nečakinjo in mojo sošolko Serino. Bila sem namreč prijateljica njegove nečakinje. Serina je res bila malo bolj šibka, malo bolj nežne narave. Bi rekli bolj gosposka in neutrjena, ker je bil njen oče zaposlen v Luki in je tudi mama zaslužila s šivanjem in nasploh – bili so najbolj sodobna in najbolje stoječa družina od celega razreda in tudi cele šole. A očitno si je tudi moja sošolka želela v kolonijo. Za vse nas, ostale, je bilo to nekaj, kar nam ne pripada. Kar ne obstaja in si tega torej tudi nismo želeli. No, Serini je kolonija bila dosegljiva in lepše je, če je v koloniji še kdo, ki ti je blizu. In to sem bila – jaz. Takoj sem zgrabila ta čudež in takoj potrdila.

»Ja, seveda, grem, grem. Jutri prinesem podpis staršev.« Potem je bilo treba doma še dobit privoljenje in to ni bilo prav lahko. A želja močna, neomajna kot Božja beseda. Ne vem, kako sem starše prepričala, da se je okorni podpis znašel na desnem spodnjem robu lističa. Ne vem, kaj sem jim rekla, a ni bilo lahko. In na koncu je na lističu, na polovici bele ciklostirane strani stalo moje ime, priimek in naslov Lopar 42 in čisto spodaj podpis.

In tako sva s Serino šle. Tam je bilo še nekaj deklet iz sosednjih hribov, ena iz Brezovice in ena iz Loke, vse ostalo pa ni bilo pomembno. Obstajale so le počitnice! Kopanje, hoja na kosila, skupno spanje. Kaka nepopisna sreča! Kako čudovito darilo. Naveza gor ali dol, rdeča lica gor ali dol, še Bogec je srečen, ko vidi tako srečnega otroka. V koloniji smo bili v Kopru, v starem, še neprenovljenjem domu, ki je danes prenovljen v dijaški dom. O tej stavbi govorijo tudi tisti, ki pišejo o šolanju v Kopru v času Italije, tam so menda za časa šolanja živeli Dušan Jakomin, Fulvio Tomizza in drugi. Jedli pa smo v jedilnici, ki je bila urejena v prostorih, kjer so imele za tem sedež nekdanjih Socialnih služb na Belvederju. In ker so bili med nami očitno tudi kaki mestni otroci, ki niso imeli teka in jih je bilo potrebno v koloniji okrepiti, se spomnim še danes vzklikov kuharice Milke: »Use puojes! Use puojes!« To je ‘vse pojest’, ‘vse pojest’, nekaj nezamisljivega, da je treba otroke silit jest, ko so na krožniku stale lepe panirane sardele ali enostavno kompot ali karkoližebodi.

Kopali pa smo se na kopališču pod Velikim vdorom^[xviii], to je pod Belvederjem nad današnjim malim mandračem, ki prehaja v pristanišče. Na mestu, kjer je danes urejen pristan malih plovil med današnjim kopališčem in pristaniščem s privezi za velike ladje, je bilo na pol urejeno kopališče s skalami in večjimi tolmuni. Če bi bilo to kdaj prej, ko smo se kopali na pasu med današnjo Semedelo in Žusterno, bi se zagnala v vodo ali pa pod gladino potisnila le glavo in vreščala: »Nuona, nuona, gled’me, gled’me!« Tokrat none ni bilo in ko sem se zarinila v vodo nad tolmunom in je bilo treba nekako doseči breg za oporo tipajočim stopalom, sem se naučila plavati. Vedno bom hvaležna bogu za to srečo. Kolonija za plavanje, za kolo ni bilo te sreče. Še danes ne znam voziti kolesa.

 

DŽIMI HU IN ISTRJANSKA MLADINA

Zadnjič enkrat se mi je izpisal čas podeželske mladine v času socializma. To je čas, ki zajema pas celih sedemdesetih let in v katerega spada cela moja srednja šola do zaposlitve v tovarni Tomos. To je čas ‘Džimu Hu-ja’. Džimi Hu je skupek glasov, ki verjetno oponašajo angleško ime Jimmy, ki mu je dodan še ‘Hu’, verjetno zato, ker je avtor te skovanke ujel to besedico, ki se je pojavljala v angleščkem govoru dovolj pogosto, da je ostala v ušesu. Verjetno gre za besedico ‘who’, to je ‘kdo’. Ljudje iz moje generacije se bodo izreka zelo hitro spomnili in spomnili se bodo tudi fanta, ki se ga je vzdevek prijel. Šlo je za preprostega fanta iz Kaštabuone, ki je bil ves čas podeželskih plesov v času socializma njihova maskota. Na vsakem plesu se je fant malo napil in se potem vzpel na oder, kjer je zakoračil sem in tja, si začel slačiti srajco in začel oponašati angleške popevke. Enostavno se je vrgel govoriti ‘angleško’. Dali so mu mikrofon in on je zavijal vokale po ustih in ker angleščine seveda ni poznal, je bilo to  neko zavijanje, iz katerega je vedno znova prihajalo nekaj kot ‘Džimi Hu’, ‘Džimi Hu’. Zato se je tudi fanta prijel vzdevek Džimi Hu.

To je bil čas naše mladosti. Edini način kulturnega življenja na podeželju za mladino, pa tudi sicer, so bili podeželski plesi ob nedeljah. Malo kasneje, ko so sobote postale dela proste, pa so se plesi prenesli na sobote. Na plesih so igrali okoliški ansambli, ki so predvajali popevke, ki so šle od angleških, italijanskih, hrvaških. Vmes je bila kaka polka, Beneški fantje, Avseniki, nekaj za se zavrtet, druge slovenske glasbe ni bilo. Bil je čas Miše Kovača, znanega hrvaškega ‘evergrina’. Ta čas je tesno povezan z našimi tovarnami. Hale Tomosa, Lame, Iplasa, prav tako Luke, so požrli večino naše mladine. Tudi Džimi Hu je delal v Tomosu in ob ponedeljih se je v prehode hal preneslo malo vzdušja z nedeljskega plesa. Na Tomosu je poleg Džimi Huja delal še en lep fant z Dekanov. Petit, tako so mu rekli, morda je to rodbinsko ime ali pa samo nadimek. Petit pa ni pel, ta je plesal – o, kako so se dekliška telesa sprostila v enotno zibanje z njegovim – ali pa je on le prispodoba za postavne fante oprijetih srajc v prepotenih dvoranah zadružnih domov. In ta se je na vsakem plesu stepel. Kot urica točno. Ko se je pojavil Petit, se je v ozračje spustila neka elektrika, vedelo se je, da se bo kmalu začelo prerivanje, barufa. Eni so se nekako prerinili v bližino, drugi pa ostali na svojem prostoru. Objeti v počasne ritme ali v stresanju šejka, na videz brezbrižni, v resnici pa vsi v komaj prikritem pričakovanju. To sta bili maskoti, mladina pa – oblečena v mini krila, čelentanke – se zabava, vsak kot je najbolje mogel. Čas kokte, rinčjate (oranžade) se je, kot naše otroštvo, končal. Nastopil je čas prvih likerjev in grenčice ‘ramacoti’^[xix].

Mi s hribov seveda angleško nismo znali. Znali smo, imeli smo v ušesu italijansko. Sanremo. Te popevke. Naučili smo se melodije Tereze Kesovije. In nekateri so začeli občudovati pesmi, ki so opevale ‘gorde žene’^[xx]. Angleščine pa se tedaj v naši šoli nismo učili. To je bila vsa duhovna hrana naše mladosti. Ne spomnim se enega društva, ene kulturne prireditve, ki bi jo pripravili domačini. Spomnem se, ja, zborovanja v počastitev prihoda čete VDV^[xxi] v Zabavljah, ko mi je bilo deset let. Nato se spomnem proslave, ko mi je bilo šestnajst let in ta je bila v naši vasi. Bilo je poletje in ne vem, kaj smo počastili. A bili so venci s posvetili. Vmes pa nič. Boži, Dobraruoka, Pust, Fjera. V tistem času je hitro zamrlo tudi ljudsko petje v istrskih domovih.

 

FANTJE IZNAD PLAVEGA JEZERA

V mestih je mladina že poslušala Beatlese. Sestavili so že prve ansamble in igrali so Faraoni, Kameleoni. Pri nas zgoraj pa je glasbeno ustvarjanje tičalo na popularni glasbi z vseh vetrov, ki so jo prenašale domače, vaške, glasbene skupine. Kitara, harmonika, boben, morda klarinet ali trobenta in glas – šele danes se mi je misel zares zajedla v možgane – igrale, igrale in pele so pravi, pristni multikulturni izbor. Najbolj radikalen in zajedljiv, kjer ni bilo trohice našega duha, besede, nič, kar bi se dotaknilo genov in duše. Ni bilo Istre. Vse in od vsepovsod in najbližje, kar je prišlo do razuma, do mišic telesa, do rušilne volje po življenju, so bile viže Beneških fantov – Rudeči cvet, Kadore… – skupaj še s kako polko Avsenikov, Ivanko Kraševec, ki so nas postavljali v večni precep – je to tvoj izraz, draga duša, pojejo oni, slovenski pevci in skupine, tvoje upe? Šele kasneje, daleč kasneje v 80. letih, se je genov dotaknila glasba drugačne, v Istro ujete – italijanske, hrvaške in čisto malo malce slovenske – multikulture. Istranova.

V 60. pa smo imeli ansamble Fantje iznad plavega jezera, kasneje Platano in druge. Verjetno je s ‘plavim jezerom’ mišljeno Vanganelsko jezero, umetno jezero nad Vanganelom, zgrajeno v 60. letih, da bi z zbrano vodo v poletnih mesecih namakali valo, ki se razteza od Vanganela proti Šalari. Izgradnja Vanganelskega jezera je za časa poteka čisto rahlo vzvalovila gladino enoličnega življenja naše vasi, globlje – kot na primer prihod avtobusa ali vodovodne napeljave – pa ni posegla. Mnogo kasneje je nekaj krvi in barve temu družbenemu podvigu dalo pripovedovanje izseljenca iz bližnjega Kampela, ki je kot mlad mulc vozil z voli batudo za napis. To je bila poslovna priložnost za domačine, ki so se sicer za prihodek gobili na nasadih paradižnika in drugih poljščin.

Močan pečat pa je dala vasi sestava ansambla. Polovico Fantov iznad plavega jezera so sestavljali fantje iz moje vasi, pravzaprav iz ene loparske družine, druga polovica so bili Maržgani – s Klafutov, Bržanov in Sabodinov. Vsi preprosti, vsi iz krvi in mesa kot ti in jaz, vsi še oprašeni z zemljo in prepojeni s težkim vonjem Tomosovih hal. Vsi norbinasti v zbijanju šal, ko so se v poletni pripeki vzpenjali iz Rokave, kjer jih je pustil delavski avtobus, gor po Brdinah, do slemena našega hriba. Vsi polnih pljuč v barvah domačih glasov in v duhu eno s tisočletji so ti fantje in mladi možje vrgli, meni nič tebi nič, utelesili kulturno sceno istrskega podeželja: nekaj slovenskih polk in valčkov, Mišo Kovač, angleške popevke in italijanski Sanremo. Ali v drugem razporedu. Mišo Kovač, angleške popevke, italijanski Sanremo in nato polke in Beneški fantje.

Razkorak med otroci staršev, ki so odšli v mesta, in nami, je bil očiten. Tisti, ki so odšli v Trst, s tistimi ni bilo stika. Redko in nekako v zadregi so se nekateri še kdaj vrnili, sami, z otroci, za trenutek, za postanek pri sosedu. In del njih in stoodstotna večina njihovih otrok je ob prihodu govorila italijansko. V času prvih Kameleonov pa so prihajali slovenski otroci. Sin Marjota Buzgića, ki se je z družino preselil v Koper in obdeloval lepo haciendo izseljenih Koprcev v vali Paštorana, se je nekoč oglasil tudi pri nas. Bil je zelo zgovoren, prisrčen fant. Z nami je podelil svojo izkušnjo, kako so na ples šli v krilih. Škotsko krilo, kilt, ki je menda prišlo z Beatli. Tako sproščeno in živo je to razlagal, da je ob prizoru skupinice, treh, štirih, morda več, fantov, ki se mišičastih meč, s karirastimi krilci in s hrupom pritegujejo pozornost ozke ulice Kaligarije pomika proti Mladinskemu klubu, iz očeta izvabil vzklik začudenja. Me, pupe, sestra in jaz, začudeno, v precepu, pa nič. Preglobok prepad za hitro navezavo stikov.

Mi gor na hribu smo bili za to trdi. Imeli smo, ja, v rokah smo že vrteli fotografije zahodnih skupin, a glasba ni šla v žile. Enkrat na začetku srednje šole so me sošolke, ki so izhajale dol z Labora, peljale v Mladinski klub v Koper. Bile so navdušene, v dvorani kluba so temo rezali trakovi svetlobe, grmelo, tolklo in roboštalo je ko v peklu. In mestnim otrokom je elektrikaže  tekla po žilah. Jaz pa sem enostavno zbežala pred nemogočim hrupom glasbe. Še danes komaj razločim besedila angleške glasbe.

 

PO LEPOTO V POKLICNO ŠOLO

Tako je šlo življenje. Spontano, mirno, v svojem ritmu do konca osnovne šole, ko se mi je zdelo, da sem osvojila vse znanje, ki obstaja, ki mi je potrebno. Čutila sem druge primanjkljaje. Močne klice sveta in velike skrivnosti življenja izven naše skupnosti, ‘komune’. To me je klicalo in navdajalo z neznanskim spoštovanjem. In seveda so se začela najstniška leta, prve zaljubljenosti in te zadeve.

Mene je mučilo še nekaj. Moja močna postava s širokimi pleči, velike razkošne prsi, rdeča, s pegami posejana lica in frizura na bubi^[xxii]. Nerodnost, vedno večja okornost v družbi. Pa staromodne krile^[xxiii] in poskusi, da jih zamenjam za kaj bolj sodobnega. Kavbojke in kak pulover, ki je segal dol čez boke – so bili komaj uspešni poskus zgledati malo bolj lahkotno. Ti poskusi so bili res naporni. Mama, ki je hodila v Terst enkrat na teden, je morala tedaj v hišo spraviti vse, kar je bilo potrebno. Pa še sezonske zadeve, plašče pozimi in to. Da ne govorimo, ko je bila kaka fjera ali berom ali obhajilo. Komaj je dohajala naše prošnje in ko nas je peljala s seboj v Trst, je bilo tega toliko, da se ti je zmešalo in nisi uspel izbrati, kar si pričakoval, da te bo čakalo na vozičku pokritega trga na ‘Pjac’impero’. In vrnil si se domov prazen, zmeden, frustriran – bi rekli danes, a tega izraza seveda nismo poznali.

Na koncu si prišel domov z nečim, kar je s težavo zadovoljilo vse potrebe in želje mlade fantazije. Tako je bila ta obleka stalna frustracija in frustracija je bila na sploh ta naša močna kmečka postava. V sedmem, osmem razredu smo šli v Koper že večkrat samostojno. Avtobus je vozil do Marezig že večkrat dnevno in veliko ljudi se je vozilo na delo. Tako se nam mesto ni zdelo več tako daleč. A ko si sam šel dol in se znašel sredi tega vrveža in lepih, gracioznih gospa, tedaj ti je ta mestni svet močno udaril naproti. Mladi z mesta tako frfotajoči, lahki, igrivi. In tvoj težki – ali lebdeči, ne ve se zagotovo -, negotovi koraki po Kaligariji^[xxiv], raziskujoči pogledi mladega človeka.

In en tak sprehod, ena pot od tedanje avtobusne postaje ob pomolu v Kopru gor po Kidričevi ulici proti Titovemu trgu, mi je zakoličil življenje za vrsto let, ki so sledila. Vznemirjenje ob obisku Kopra je bilo zmeraj veliko. Predvsem veliko ljudi, gibajočih se v nekem ozračju brezskrbnosti, polnem barv, življenja, žuborenja. Potem veliko novosti, prav novih entitet, ki jih mi nismo poznali. Trgovine, uradi. In seveda neka svetovljanska, če že ne pravljični pridih mestnih ulic in do bleska zloščenih kamnitih plošč Titovega trga. In na tej kratki poti od postaje do tega trga, se ustavim pred velikim steklenim oknom, ki je odpiralo lep pogled v notranjost in ni želelo skriti ničesar. Notri ženske. Lepe, mlade. Ena črnih las, druga umetno blond, še nekaj drugih, mlajših, se v vsej gracioznosti giblje okrog drugih žensk na premičnih stolih. Vse ljubke, vse v nekem živem zanosu in prijetnem klepetanju. Tako zadovoljstvo je bilo izpisano na teh obrazih, taka samorealiziranost, kot da je to največ in vse, kar imaš lahko biti in imeti. Bil je ženski frizerski salon.

Ne vem, kaj me je tedaj zadelo. Katera struna mojih nezavednih namenov se je premaknila ob tem prizoru. Zagotovo nekaj kot klic po lepoti. Mogoče po lahkotnosti in po tem, da je mogoče biti to, kar želiš v najbolj nezavednih kotičkih duše. Da je mogoče živeti zadovoljno, veselo življenje. In v tem trenutku je padla moja odločitev. Hočem biti lepa, hočem biti tako ljubka, tako odprte, lahke besede kot so te vile ob frizerskih stolih. Odločitev je padla. Odločila sem se namreč za to poklicno šolo. Nič, nihče, ni moglo premakniti moje sklepa, mogoče ne zato, ker nobenemu nisem povedala, kaj je bil vzrok za njega. To je bil klic po lepoti. Klic po znanju se je oglasil kmalu, prav kmalu zatem in prevpil vse ostale. Tedaj, takoj po koncu osemletke sem ostala zvesta klicu po lepoti in si našla svoj salon. Nekega poletnega dne, nekaj dni po zaključku šole, ko sem komaj končala štirinajst let, sem se od neučakanosti peš spustila od Marezig do Vanganela in čez valo, kakih deset, dvanajst kilometrov do Šalare pred halami Tomosa. Vstopila sem skozi steklena vrata mojega hrama lepote in si s tem zapečatila svojo usodo. Prva leta dobesedno in kruto, nato sem poklicno izbiro preusmerila na malo višjo, tehnično raven. Nikoli pa primanjkljajev okolja, okleščenega programa podeželske šole in napačne poklicne izbire, nisem mogla zares nadoknaditi. Ali pak. Velika praznina prvega, drugega desetletja mojega življenja je enkrat, daj daj, pikico po pikici, postala moje bogastvo, moja ekskluzivna in neponovljiva zakladna najdba.

 

MESTNI OTROCI

Odločitev je bila seveda napačna in svojo trmasto neomajnost sem plačevala eno celo in še celo vrsto let, ki so sledila. V popolni samoti in molku. A to je že spet ena druga zgodba. Kar je pomembno tule, je, da se je barka življenja po dobrem letu obrnila spet proti iskanju znanja. In življenje je matematika. Je točno do tisočinke enot, ki ga sestavljajo. Če je prej kak primanjkljaj, je potem težnja po zapolnitvi le-tega večja. Energija je silnejša. In res so bile sile, ki so me vlekle v svet, po znanje, silovite. In kmalu po začetku srednje šole se mi je zdelo prav, da se tudi jaz vključim v kako dejavnost. Očetu to ni bilo niti malo prav. Nejevolja in neodobravanje pa niso mogli preprečiti vse večjega klica sveta. Nekaj čisto slučajnega in odločujočega za našo družino pa se je zgodilo v drugem razredu srednje ekonomske šole.

Jaz sem bila v razredu z mestnimi otroci. Ena paralelka so bili mestni dijaki, druga so bili primestni, to je z naših hribov in tretja so bili dijaki iz bolj oddaljenih krajev – Brkini, Bistrica, Kras. Moja sestra je dve leti pred menoj hodila prav v tak razred. Jaz pa – saj sem vam rekla, da sem vedno nek primerek zase – sem padla med same mestne otroke. V sreči in nesreči. V sreči zato, ker sem preko sošolcev lovila nove vetrove širšega prostora. In nesreči zato, ker nisem nikoli uspela premostiti prepadov moje kulture in moje vzgoje.

Kot rečeno, s šolo ni bilo problemov. Zamudila sem najprej en cel semester, ki sem ga preživela v dvoletni administrativni šoli takoj po prekinitvi moje frizerske kariere. Morala sem na hitro nadoknaditi še štiri leta angleščine iz osnovne šole, pa še štiri leta italijanskega jezika, pa zadnji dve leti matematike – vse drugo pa je bilo ko iz puške. Ena, dva, tri – pa smo. Bolj je bilo problem podajanje, poučevanje nekaterih profesorjev, to je bilo malo težje. A kot rečeno, glad je bil velik, motivacija tudi in vse je šlo z veseljem in dobro voljo.

In v drugem letniku se v našem razredu zgodi še nekaj. Naenkrat ene izmed sošolk ni več v šolo. Bila je najlepše dekle, v blond pobarvanih dolgih las in z maksi plaščem. Bila je zelo zelo lepa in imela je fanta. Nekam tiha in v svojem svetu. Nekateri sošolci iz mesta so jo poznali še iz osnovne šole in na splošno jim ni bila tuja. Za mene pa je bila zares nekaj posebnega in nikoli nisva govorili. Nekega dne pa zvemo, da je ni, ker je noseča. Ostala je doma in razredne izpite bo delala na koncu šolskega leta. Nekako je ostalo v zraku, da ji pomagamo z gradivom.

In ko smo šli naprej in smo jemali snov, ogromno snovi iz knjigovodstva, stenografije in teh stvari, mi je postalo jasno, da tega ne bo zmogla sama. Ne vem, kako je bilo, mogoče je bila moja reakcija instinktivna. Vedno sem zares rada pomagala. In nekega dne se znajdem pri sošolki doma in učenje gre hitro, ko po maslu.

In očitno smo že proti koncu leta, ker se naenkrat zavem, da so počitnice in da sem jaz pri sošolki vrsto dni, ali teden ali mesec. Ne vem. V spominu imam le, da hodim od doma sošolke proti Žusterni, na kopališče. To je bilo nekaj tako naravnega, tako pravilnega in za vse dobro, da nisem pomislila na mojega očeta. Na kmetijo in delo vse do trenutka, ko zagledam njegove užaljene in kot žrtvenega jagnjeta trpeče poglede. Zagrešila sem zares hude družinske zadeve. V družini smo delali vsi in poletje, začetni del poletja, je bil delovni pekel.

 

MAMINA ZAPOSLITEV

In ne vem, kako bi se zadeva končala. Pogledi, neodobravanje, očitki očeta so mi prišli do živega, čeprav ponavadi niso odtehtali moje želje po življenju. Tisti dan, tisto nedeljo, ko me je sošolkin oče pripeljal domov gor na hrib, pa se je zgodilo za družino nekaj velikega. Zrak, ozračje ob prihodu je bilo težko, polno zamere. Bilo je nepopravljivo. Malo se je vzdušje maskiralo ob prisotnosti tujih ljudi in ob vljudnostnih korakih. In tako je prišlo tudi do izmenjave besed. Kako gre, kdo je kaj in te zadeve. Naši povejo svoje in jim pokažejo tudi naš vrt ob hiši. Spomnim se tega obiska vrta, kajti tam se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo usodo moje družine. Padla je beseda o zaposlitvi staršev v tovarni.

Pri malo trdem, za moje starše napornem pogovoru se je izkazalo, da ima sošolkin oče pomembno mesto v eni izmed koprskih tovarn in da lahko pomaga staršem pri zaposlitvi. Najprej je padlo vprašanje za očetovo zaposlitev. A v tistem trenutku moških niso zaposlovali. Bila pa so prosta mesta – za ženske. Moja mama je tedaj imela okoli štirideset let in po vseh pravilih za zaposlitev precej v letih. A hvaležnost sošolkinih staršev – sošolka je seveda uspešno opravila vse izpite – je bila velika. In reci enkrat – mama je dobila delo.

Šele kasneje smo vsi dojeli, kaka velika sprememba je bila to za našo družino. Mama je bila srečna, da se je rešila jarma dela na zemlji. Postala je ekonomsko in časovno bolj samostojna. Prišel je v hišo dodaten zaslužek. Kmalu za tem se je uspešno zaposlil tudi oče in družina ni bila več odvisna od kmetijstva. Čeprav je delo ostalo kot kletev nad družino.

Taki, takih odhodov, kot je ta k sošolki, je bilo kasneje veliko. Pri vseh je bilo zelo narobe in do danes mi ni nič oproščeno. Bilo je veliko zagledanosti v star način življenja in gospodarjenja. Bilo je veliko tihe zamere, neizpolnjenih pričakovanj, ki bi bila preko otrok nemara – če bi bil otrok po želji staršev – lažje dosegljive. Nikoli ni bilo pohvale, nikoli veselja za dosežke. Le enkrat, prav pred kratkim mi mama reče: »Ja, to si pa res naredila. Za to pa se moram zares zahvaliti tebi. Da sem jaz dobila službo in se je moje življenje spremenilo.«

To mi je rekla in bilo je presenečenje. Zavem se, da je to edini krat in edino zavestno veselje, ki se mi je vrnilo. Na obrazu očeta pa še dalje izraz žrtve. Sicer pa vse v redu. Le še to, da je tudi ta zasluga, ta slučajni stranski produkt mojega bega v življenje, prišel zaradi naveze. Zveze in poznanstva, saj veste, o tem, o čemer teče beseda v ta veliki Zgodbi. Zgodbi o naši skupnosti in njenih križiščih.

 

USPEHI PO ZVEZAH

Tole, zaposlitev preko sošolkinega očeta, moja kolonija, prve objave – uspeh, življenje po zvezah jim pravimo v ta veliki Zgodbi – to je pa mesto, kjer se naša pripoved spet vključi v ta širšo Zgodbo. Zgodbo o moji kulturi, političnem sistemu, kleščah, ki stiskajo narod tam z nekega skritega kota. Zgodbo o mojem ljudstvu. O Istri in usodi Slovencev. Skozi moje oči in prigode dekleta, ki se poda iz ‘večne kulture’ – niti ne tiste srednjega veka – v atomsko dobo svetovnega razkroja. Nova znanja, nove teorije, nove duhovne šole. Opuščanje starih vrednot, ki jim lahko sledimo preko sprememb v domačem besedišču in v slovenskem knjižnem jeziku. Razkroju naše gospodarske osnove. Starih znanj, trdnosti in vere. O izgubi prostora in dokončnem brisanju prisotnosti istrjanskih slovenskih staroselcev.

Vse sorte piše notri. Slabo, dobro, hvali in fiksa brez primere. Gre gor do Ljubljane in čez, po vsem svetu. Pridejo ven ljudje, ki jih ne poznamo ali tisti, ki smo jih pozabili. Še vedno se imenuje Kopasti otok in jeziki v morje. Vedno znova nedokončana, neizpisana zgodba našega ljudstva, Istre. Znova, znova. In je tudi Zgodba, ki kliče bralca. Pridi, pridi z nami, stopi na plano. Protestiraj, odgovori, dodaj, zahtevaj, hvali. Odigraj svojo vlogo! Živi! A če boš bralec zadovoljen, če bo zgodbica o Zgodbi koga ogovorila, če bo radoveden, le na dan z besedo, vprašaj. Tudi to bo v veliko pomoč, veliko vzpodbudo pri rojevanju novega dela.

 

 

In kot resnična, jedka bridkost, včasih ne želi biti slišana, se tudi ta še vedno kuha, melje in ne najde vira na svetlo dneva. In v tem času, ko iščem, kako naprej in komu naj povem, kar nastaja, najdem na spletni strani elektronske literarne revije Locutio tudi nekaj razpisov. Najprej za ‘haiku’ pesmi, potem za najboljšo samozaložniško delo, pa delavnica za seniorje in te zadeve. To, kar me posebej pritegne, je razpis Mladike. Razpis za poezijo in kratko črtico ali zgodbo. In otroški del moje Zgodbe mogoče ogovori bralce Mladike, si mislim. Zberem torej dele, ki rišejo mladost na istrjanskih hribih in jih nekako pripnem skupaj. Takole. Kot najbolje morem in znam, tehnologija nas danes res razvaja brez primere.

---

[i] Kararmato (it. carr’armato) – tank. Tule kot prispodoba za glomaznost projekta, ki je obtičal.

[ii] Džimi Hu – to je izmišljen izraz, nastal iz glasovnega posnemanja angleških izrazov, verjetno imena Jimmy in besedice ‘who’ (izg. ‘hu’) v pomenu ‘kdo’. Več v nadaljevanju.

[iii] Še pomnite tovariši je bila odmevna radijska rubrika RTV Ljubljana, ki je predvajala pričevanja o partizanskih bojih in dogodkih iz NOB.

[iv] Bele ladje na morju je lepa slovenska popevka iz 60. let.

[v] Ameriška otroška nanizanka o dečku Rustyju in njegovem psu Rin-tin-tinu iz časa iz ‘kavbojskih časov’, ko so ameriški naseljenci postavljali osnove svoje družbe.

[vi] Več samostojnih filmov o Indijancu Winetou-ju in njegovem belem tovarišu Oldu Chaterhandu. – PREVERI!!! Veliko scen je bilo posnetih na Plitvičkih jezerih in so bile fenomenalne.

[vii] Gre za pesnika Edelmana Jurinčiča, rojenega v Borštu, katerega družina je določeno obdobje živela v Izli.

[viii] Špičekuce (istr.) – špičet kuce, kole – zaostriti konec kola, ki se ga zabije v zemljo. Izraz ‘Špičikuc’ najdemo tudi v imenu lokalnega ansambla.

[ix] Fjera’ – v Loparju naziv za vaški praznik, ki pade na prvo nedeljo v avgustu. Uporaljajo ga tudi v Koštaboni, sicer pa so izrazi različni v raznih krajih: samilj v Marezigah, martinja v Kubedu, karmanca pri Sv. Antonu, opasilo kje drugje. Šagra je v novejšem času nadomestila nekatere starejše tipične izraze.

[x] Krilce (istr.) – oblekice

[xi] Praznovanje ob loparski fjeri se je končalo v ponedeljek, ko so se zbrali vaščani in naredili fešto zase. Bilo je sproščeno in prava žurka.

[xii] Dobra roka je navada, ko so se vaščani po Novem letu obiskovali in se obdarovali z manjšimi darilci, kot so kaka pomaranča, japke, orehi. Dobra roka izhaja sicer po našem raziskovanju iz ‘Dobra uroka’, darovanje in dobra priprošnja močem ob začetku novega Sončevega kroga.

[xiii] Špičet kuce (istr.) – zaostriti spodnji del akacijevega kola, ki so ga zabili k trti za latnik ali pared (vrsta enojne vrsten opore za razliko od pergole – latnika).

[xiv] Gre za nize radijskih oddaj o Istri v uredništvu Nadje Rojac na Radiu Trst A v drugi polovici 90. let.

[xv] Zveza prijateljev mladine je organizacija, ki še danes organizira brezplačne počitnice za otroke družin, ki si jih drugače ne morejo privoščiti.

[xvi] Aldo Cetin je bil učitelj, nekaj časa tudi ravnatelj šole in družbeno-politični delavec. Bil je spontan in smel in velik pripadnik istrske kulture. O njem več na drugih mestih ‘širše zgodbe’.

[xvii] Friend (angl.) – prijatelj. Danes je beseda postala del mladinskega žargona in pridobila nek lahkotnejši pomen, ki zajema tudi znanca ali nekoga, s katerim se rad vidiš. V tem pomenu naklonjenosti je uporabljen izraz na tem mestu.

[xviii] Veliki vdor ali Veliki dor je staro slovenski izvor ledinskih imen Belvedur, kakor tudi Belveder. Gre za mesta nad velikimi vdori, s katerih se po pravilu odprejo tudi lepi razgledi.

[xix] Ramazzoti – blagovna znamka italijanskega grenkega likerja.

[xx] Gorda žena (srb.) – lepa, ponosna ženska. V tem času so bila vrata kulturi drugih ‘bratskih’ jugoslovanskih narodov na široko odprta. Širila se je dalmatinska glasba, srbska in bosanska narodna glasba ter tuji pevci. Pesem ‘Zbog jedne crne, gorde žene…’ (‘Zaradi črnolase, ponosne ženske…’) so poslušali v družini mojega svaka iz Srbije.

[xxi] VDV – Kratica za ‘organ’, četo, ki je skrbela za ‘državno varnost’ med NOB. Obletnica v počastitev prisotnosti 1. čete VDV v naših krajih je bila v Zabavljah okoli leta 1964. To je bil odmevni dogodek za vse okoliške kraje.

[xxii] Frizura ‘na bubi’ je bila pričeska v drugi polovice 60. let, to so ravno pristriženi lase v vratu in franze na čelu.

[xxiii] Krile (istr.) – obleke. Krilo v Istri imenujemo ‘kuotla’, ponekod v krajih okoli Gradina tudi ‘karpieta’.

[xxiv] Kaligarija – stari in italijanski izraz za Čevljarsko ulico, osrednjo in najlepšo ulico, ki vodi od mestnih vrat Na mudi proti Titovemu trgu. Danes že vemo, da je tudi ‘Kaligarija’ tako kot it. ‘cale’ slovenskega izvora, in sicer izhaja iz besede ‘kolo’, prehoda za vožnjo z vozom, v slovenščini se je ohranil ‘kolovoz’.