ZVEZDANA VILER IN NJENA USTVARJALNOST

Zvezdana Viler, doma iz Pomjana v Slovenski Istri, je tenkočutna prenašalka izročila, ki ga je prejela od svojih ljudi in družine. Kot razberemo iz njene facebook strani, zbira stare predmete, ki jih je uredila v svoji galeriji, šiva, vodi društvo Šterna, predstavlja obiskovalcem staro izročilo, beleži, pripoveduje. Lahko bi rekli, da je tudi ena redkih ustvarjalk slovenske Istre, domačinov, ki danes pišejo. Lani se je odzvala povabilu, da se pridruži krožku Beseda slovenske Istre in tu je nekaj njenih pesmi. Odlikuje jih neposrednost, lahkotnost, radoživost, svežina – tako redke in dragocene prvine slovenske ustvarjalnosti. Pričujoče pesmi je Zvezdana objavila na svojem fb profilu konec leta 2018 skupaj s fotografijami, ki jih je posnel Erik Viler. Podatke zbrala in zapisala L. Dobrinja

 

Ko bi smela

O, ko bi le smela,
z rdečimi vrtnicami bi te odela…
Navihano požgečkala
in po tihem mrmrala…
Moja eksplozija besed
povzročila bi v tvoji glavi nered…
V tvojem srčku nastala bi sled
in topil bi se kot zmešan sladoled…

Moja sreča

Moja sreča, ni le moja sreča,
ki se iz dneva v dan vse bolj veča.
Moj ponos, ni le moj ponos,
če stvarem si kos.
Moj pogum, ni le moj pogum,
vse poveš, kar ti pade na um.
Zdaj si tu in priznam,
da rada te imam.

Še eno za lahko noč prijatelji…

Čisto po tiho z neslišnimi mačjimi koraki…
V spalnici pa v zgornjem kotu miceni pajki,
Na okenski zavesi pikapolonica kot princesa…
»Le kaj bom danes z vami, me slišite vi čudesa?«
Pogledam se v ogledalo na stari psihi,
poleg na steni nočni metulj in jaz pa: »Hi, ihi…«
Korajžno na postelji dvignem vijolično rjuho…
Nakar na stropu zagledam še kosmato muho.
V tistem trenutku slišim pisk in se primem za levo uho…
Na okenski polici pa vse mokro in zagledam čebelo suho…
»Brez zamere prijatelji!« še odločno rečem,
Odvržem rožnate copate in se urno slečem…
»Vi, živi navzoči, danes sem resnično zaspana!«
Ugasnem še lučko in v sožitju gremo vsi nina nana.

Ko mi je bilo 16 let…

stopila sem čez mejo jesensko obarvanega gozda
nežno počesala me je veja veličastnega hrasta
zraven je brin možato stal v obliki grozda
zavedala sem se, da pred mano je strašna hosta
po zapuščeni sem šla stezici s perjem posuti
hladen in močan zapihal je boter veter
košček suhega kruha držala sem zavitega v ruti
prekrižala mi je pot veja dolga vsaj en meter
zajela sem sapo in v nebo prestrašeno se zazrla
videla temno modra grozna oblaka
kako hitro sta vso lunino lepoto prekrila
in se ustavila pred kostanjem gospoda orjaka
njegove dobrote hitro v košaro nabrala
nakar zmotilo me je šelestenje in pokanje vej
prelepa je srna mimo mene odskakljala
in s šibkimi nogami cepljala naprej
pogledala sem malo naokrog
ugotovila, da izgubila sem stezico
tesnobo poslala sem v kozji rog
in odpeketala domov pred surovo meglico
le dragi kostanj hotela sem nabrati
ko me strašna noč je v gozdu zajela
doma željne kostanja želela nahraniti
na koncu me je še mama oštela

(Po resničnem dogodku…)

Foto: Erik Viler